Zmenek na slepo ali zgodba o rojstvu sina Anžeta

Tako. Novičke o nosečnosti sem se res razveselila. Kaj pa me čaka v naslednjih devetih mesecih, kaj  bo nosečnost prinesla, nisem pomislila. Prve tri mesece so se pojavljale slabosti, bruhanje in bolečine v križu. Ko sem mislila da se bo stanje umirilo, se je v drugem tromesečju pojavila močna utrujenost. Tolažila sem se s tem, da saj samo še tri mesece pa bo 😉 v zadnjem tromesečju pa se je pojavil visok pritisk in močno zatekanje nog. Tudi čevljev nism več mogla spravit na nogo. Pa sem si rekla, še malo, pa bo boljše. 

Kako se je pravzaprav vse skupaj sploh začelo. 12.1. sem bila na kontrolnem pregledu zaradi visokega pritiska in majhne krvavitve, ki se mi ni zdela sumljiva. Ginekolog je postavil diagnozo preeklampsija in se odločil, da mi izda napotnico za porodnišnico, kjer bom na opazovanju. Okej. Pridem domov in ker je mož še spal, povem tašči, da moram popoldne v porodnišnico v Kranj. Obe sva bile malo žalostni saj je ginekolog rekel, da bom tam lahko kar do konca nosečnosti. Ko se je mož zbudil, sem mu povedala kaj in kako. Pojedli smo kosilo, s solzami v očeh sem se poslovila od tašče in odpravila sva se proti porodnišnici. Čutila sem strah, negotovost. Celo pot do porodnišnice sem jokala, tako mi je bilo težko. Gašper me je ves čas bodril, da bo vse vredu in da bom mogoče čez par dni že lahko nazaj doma.

Ko sva prispela v porodnišnico, so me sprejeli v porodni blok, kjer mi je babica izmerila pritisk, naredila CTG, mi prinesla pižamo. Spet mi je ratalo težko. Potem je rekla, da bom šla na oddelek. Gašper me je pospremil gor in še malo ostal, saj je bilo le še pol ure do konca obiskov. Slovo je bilo težko. Objela sva se in se s solzami v očeh poljubila. Spomnim se, kako mi je Gašper rekel naj ne skrbim, da bo vse vredu in da me ima rad. On je odšel, sama pa sem šla nazaj v sobo in v posteljo. 

Kmalu smo v sobo dobile večerjo. Nič mi ni pasalo jesti. Pa sem se pomatrala. Potem so prišle sestre pomerit pritisk, ki je bil zelo visok 180/110. Uff. Nisem se počutila najbolje. Ležala sem v postelji in z Gašperjem sva si dopisovala po telefonu. Kar naenkrat med nogami čutim, kot bi počil mehurček in dobila sem občutek, kot da sem se polulala. Bila sem jezna, ker sem mislila, da ne morem zadržat urina. V resnici, pa mi je začela odtekati voda. Povedala sem sestri na oddelku, ki mi je rekla, naj počakam trenutek in da me bo odpeljala v porodni blok na pregled. V tem času sem poklicala Gašperja in mu s solznimi očmi povedala kako strah me je, da mi odteka voda. Tudi sam ni mogel verjeti, saj je bil le dobro uro nazaj še pri meni. Prišla je sestra in me odpeljala v porodni blok na pregled. Tam me je sprejela prijazna babica, ki mi je naredila test za odtekanje plodovnice, ki je bil pozitiven. Pregledala me je in rekla, da sem odprta 1cm. Naredila mi je tudi CTG, ki je že risal lahke, a neredne popadke. Zato se je odločila, da grem čez noč nazaj na oddelek in da se zjutraj spet pridem pokazat. Sestra me je peljala nazaj v sobo, kjer sem mislila, da bom vsaj malo zaspala. Žal ni šlo, ker so se mi začeli že kar močni popadki na 5-7min, zato sem se koncentrirala na pravilno dihanje, ki mi je zelo pomagalo. Noč je bila dolga. Vso noč sem menjavala podloge na postelji, ker je neprestano lilo iz mene, preoblekla sem 5 spalnih srajc. Komaj sem dočakala jutro, da sem lahko šla na pregled, kjer so se spet risali popadki na 5min, odprta pa še vedno 1cm. Na pregled naročena popoldne ob 17h in spet sem lahko šla samo nazaj v sobo. Ker celo noč nisem spala, sem si rekla, da bom malo podremala, saj so se popadki malo umirili. No, vsaj tako sem mislila. Zaprem oči in naenkrat me strese močni popadek. Spet sem postala pozorna na dihanje in na koliko minut se pojavljajo popadki. Da bi mi bilo lažje, sem malo poklicala Gašperja, da bi ga slišala kako je. Popadki so se začeli redni na 3min. Mislim da je na uro gledal tudi Gašper, ker mi je rekel: Tjaša, a ti veš da maš popadke na 3min? Jaz pa njemu, ja vem ja 😉 pa ki je rekel naj povem sestri, pa sem rekla, da bom počakala do 17h, ko sem imela spet naročen pregled. In res je bilo tako. Sestra me je spet peljala dol v porodni blok, kjer me je sprejela babica Martina. Zelo prijazna, pozitivna, nasmejana babica. Vse me je vprašala, posnela CTG, izmerila pritisk, ki je bil zopet visok, temperaturo, ki sem jo imela 39,3. Meni pa je bilo še čudno, zakaj me je kar naenkrat zeblo. Popadke sem imela redne na 3min in močne. Prišla je zdravnica, ki me je pregledala in povedala, da sem odprta 4cm in da gremo rodit. Jaz pa vsa vesela in polna adrenalina rečem okej ☺ dobila sem klistir, poklicala Gašperja, da lahko pride k meni, poklicala mami in taščo, ter jima povedala, da je čas, sa grem rodit. Obe sta mi zaželele vso srečo in tako sem se počutila bolj mirno. Dokler je prišel Gašper k meni, se mi je zdela cela večnost. Končno je prišel in vesela sem bila, da je bil ob meni. Popadki so bili še vedno na 3min, dobila sem tudi antibiotik zaradi vročine in ker je bilo že toliko ur, odkar mi je odtekla voda. Dobila sem še umetne popadke, po katerih mi je bilo zelo slabo in sem bruhala. Vesela sem bila, da je bil Gašper tam in me držal za roko. Popadki so se začeli na 2min. Močni in zelo boleči. Ker je CTG, ki zaznava popadke in meri otrokov utrip piskal, ker je otrokov utrip padal, so vstavili nekaj na otrokovo glavo, kar je zaznavalo njegov utrip.

Minevale so ure, na koncu sem bila odprta že 10cm, otrok v mojem trebuhu pa je bil še zelo visoko. Čakali smo še nekaj časa, če bi se situacija spremenila. Ker ni bilo spremembe, sta naju obiskali babica in zdravnica, ki sta rekli, da predlagata urgentni carski rez, ker gre za otrokovo življenje. Srce mi je začelo noro razbijati. Adrenalin je popuščal, jokala sem. Prišli so pome, da me odpeljejo v operacijsko sobo. Tresla sem se od strahu. Vse se je dogajalo tako hitro. Dobila sem anestezijo, nisem niti vedela, kje je Gašper, če je zraven. Nisem vedela kdaj so me prerezali, kar naenkrat sem zaslišala jok. Rekli so da je fantek in me vprašali po imenu. Malo zmedena in s solzami sreče v očeh sem rekla, da mu bo ime Anže. Rodil se je en mesec prezgodaj, 14.1.2017 ob 1:04, težek 3380g in velik 49cm. Ker mi je zelo nihal pritisk in so mi ga komaj uravnali, so mi Anžeta prinesli samo toliko, da sem ga smela poljubiti, ker bi me drugače lahko izgubili. Bili so težki trenutki, niti videla nisem, kakšen je najin sinček.

Porod, čeprav težek, je bil zame najlepši trenutek življenja. Temu sem rekla kar zmenek na slepo, saj sva z Gašperjem na tem zmenku spoznala ljubezen najinega življenja! Še danes, ko pišem tole, mi po licih tečejo solze sreče, saj četudi ni bilo planirano, je to nekaj najlepšega, kar se nama je zgodilo v življenju. Še danes sem srečna in hvaležna, da se je vse srečno končalo. Hvaležna možu za največjo podporo, vsem ki so mislili name, babici Martini in vsej ekipi porodnišnice Kranj. 😊 <3